Vprašanje: Rad bi sestavil oporoko, s katero bi svoje premoženje razdelil med svoje potomce. Ker se mi zaradi starosti zelo tresejo roke,

bi oporoko po mojem nareku na računalnik zapisala moja žena, jaz pa bi se pod oporoko samo podpisal. Ali je taka oporoka veljavna? Kje naj oporoko hranim? Bojim se namreč, da bi se oporoka tako založila (ali da bi jo kdo odtujil, uničil), da se sodišče v zapuščinskem postopku z njo ne bi seznanilo in se je tako pri dedovanju sploh ne bi upoštevalo.

Pravno pojasnilo:

Dedovanje na podlagi oporoke ureja Zakon o dedovanju, in sicer v členih od 59. do 84. Oporoka je enostranska izjava volje oporočitelja, s katero oporočitelj določi način razdelitve njegovega premoženja po njegovi smrti. Oporoko lahko sestavi vsak, ki je razsoden in ki je star najmanj 15 let. Če oseba kasneje (torej po sestavitvi oporoke) postane nerazsodna, to ne vpliva na veljavnost oporoke. Takšna oporoka ostane v veljavi, saj je za veljavnost oporoke pomembno le to, da je oseba razsodna v trenutku, ko sestavi oporoko.

Oporoka je veljavna le v primeru, da je sestavljena v eni izmed oblik, ki jih izrecno določa veljavni Zakon o dedovanju in ob pogojih, ki jih prav tako določa Zakon o dedovanju. Če oporoka ni sestavljena v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon, potem ni veljavna. Dedovanje v takem primeru potem ne poteka na podlagi oporoke, ampak se deduje na podlagi zakona, oporoka pa se ne upošteva.

V praksi sta najbolj pogosti naslednji dve obliki oporoke:

– lastnoročna oporoka,

– pisna oporoka pred pričami.

Lastnoročna oporoka je oporoka, ki jo oporočitelj sam napiše in podpiše. To omogoča ugotavljanje identitete oporočitelja, saj se v morebitnem sporu na sodišču imenuje sodnega izvedenca – grafologa, ki ugotovi, ali je oporoko res napisal oporočitelj. Ravno zaradi te zahteve mora biti lastnoročna oporoka v celoti napisana ročno s strani oporočitelja. Pisanje oporoke na računalnik ali pisalni stroj ne ustreza tej obliki oporoke, zaradi česar bi bila oporoka, ki bi bila napisana na računalnik in zgolj podpisana s strani oporočitelja, neveljavna.

Priporočljivo je, da oporočitelj na lastnoročni oporoki navede tudi datum sestave oporoke. Datum sicer ni bistvena sestavina oporoke in ne vpliva na veljavnost oporoke, vendar pa omogoča lažje ugotavljanje, katera oporoka je zadnja po vrsti. Oporočitelj se lahko na oporoki podpiše tudi s psevdonimom in torej ni potrebno, da je podpisan s celotnim imenom in priimkom (na oporoki se lahko npr. podpiše kot “vaš oče”).

Pisna oporoka pred pričami je oporoka, ki jo oporočitelj v navzočnosti dveh prič zgolj podpiše, listino pa je lahko sestavil kdorkoli drug. Takšna oporoka je lahko napisana tako na računalnik kot tudi na pisalni stroj. Prav tako lahko tako oporoko napiše lastnoročno neka tretja oseba. Pri taki oporoki oporočitelj pred dvema pričama lastnoročno podpiše oporoko in izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se morata na tako oporoko prav tako podpisati, in sicer s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Funkcija prič pri sestavi te oporoke je v tem, da potrdita dejstvo o lastnoročnem podpisu oporočitelja in njegove izjave, da gre za njegovo oporoko. Potrebno pa je upoštevati tudi pogoje, kdo sme biti priča. Priča je lahko oseba, ki je poslovno sposobna in ki zna brati in pisati. Priča ne more biti oseba, ki je v določeni sorodstveni ali osebni povezavi z oporočiteljem, saj bi to utegnilo vplivati na njeno nepristranskost.

V vašem primeru navajate, da se vam preveč tresejo roke, da bi lahko sami napisali oporoko. V taki situaciji lahko svojo oporočno voljo izjavite v pisni oporoki pred pričami, saj lastnoročna oporoka v vašem primeru ne bi bila veljavna (ne bi je namreč napisali lastnoročno).

Tako pri lastnoročni oporoki kot tudi pri oporoki pred pričami obstaja riziko, da oporoka v času zapuščinskega postopka ne bo predložena pred sodišče. Obstaja možnost, da se oporoke ne najde, da je nekje založena, da jo nekdo skriva,… Zato je smiselno, da se oporoko takoj po sestavitvi predloži v hrambo sodišču, notarju ali odvetniku. Hrambo oporok ureja Pravilnik o centralnem registru oporok. Po smrti oporočitelja sodišče pogleda v register oporok, kjer lahko takoj ugotovi, ali je bila oporoka sestavljena. Če je oporoka vpisana v register oporok, sodišče pozove tistega, ki jo hrani (torej sodišče, notarja ali odvetnika), da jo predloži sodišču. S tem ste varovani, da bo vaša oporoka prišla na sodišče in da se bo v zapuščinskem postopku upoštevala vaša volja, ki ste jo navedli v oporoki.

Zgoraj so predstavljene zgolj možnosti, kakšno oporoko lahko sestavite sami doma. Obstaja sicer še več drugih različnih oblik oporok, npr. sodna oporoka, notarska oporoka, ustna oporoka,… Ker so spori glede veljavnosti oporoke v praksi zelo pogosti (saj je načeloma predmet oporoke premoženje večje vrednosti), je smiselno, da pred sestavitvijo oporoke poiščete pomoč pravnika in se prepričate, da oporoko sestavljate v obliki, ki ji zakon priznava ustrezno veljavnost. Spori in sodni postopki, do katerih pride zaradi ugotavljanja veljavnosti oporoke ali izpodbijanja oporoke, so namreč zelo dragi in dolgotrajni.

Pravno pojasnilo pripravila:

                                                                                                 Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

Vprašanje: Kot sopotnik sem bil udeležen in tudi poškodovan v prometni nesreči. Voznik vozila, v katerem sem se peljal,

je spregledal, da ni na prednostni cesti; voznik vozila, v katerega sva trčila, pa je po prednostni cesti pripeljal s preveliko hitrostjo. Oba voznika sta kršila cestnoprometne predpise. V prometni nesreči sem utrpel telesne poškodbe in me zanima, od koga lahko zahtevam odškodnino. Imam poškodovano vratno hrbtenico in trenutno hodim na fizioterapijo. Kakšna je približna odškodnina za takšno poškodobo in kakšen je postopek izterjave odškodnine?

Pravno pojasnilo:

Osnovno načelo pravnega reda pravi, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za vsak škodni dogodek se torej ugotavlja krivda. Vso škodo, ki je nastala v škodnem dogodku, je dolžan poravnati tisti, ki je kriv, da je do škodnega dogodka prišlo. Zaradi velikega števila prometnih nesreče in predvsem zaradi dejstva, da je ugotavljanje krivde pri prometni nesreči včasih izjemno težko, je Obligacijski zakonik posebej uredil tudi odgovornost za škodo pri prometni nesreči. Zakon določa, da če je krivda v prometni nesreči obojestranska (torej sta odgovorna oba voznika motornih vozil), odgovarja vsak imetnik vozila za vso škodo, ki je nastala, v sorazmerju s svojo stopnjo krivde. V takem primeru se določa, v kakšnem deležu je ravnanje enega in drugega voznika botrovalo nastali škodi. Ker je ugotavljanje stopnje krive precej problematično in ker bi takšen postopek predvsem tretjim osebam (torej sopotnikom, pešcem) bistveno otežkočil izterjavo odškodnine, je zakonodaja oškodovancu, ki je tretja oseba, olajšala postopek izterjave odškodnine. Če za škodo, ki jo utrpijo drugi (torej tretje osebe), v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. To pomeni, da lahko povrnitev vse škode, ki ste jo utrpeli, terjate od enega, od drugega ali od obeh voznikov motornih vozil, tj. od voznika vozila, v katerem ste bili sopotnik kot tudi od voznika drugega vozila, ki je peljalo prehitro. Noben od voznikov zato ne more zavrniti vašega zahtevka za plačilo odškodnine.

Višina odškodnine je zelo odvisna od diagnoze, poteka zdravljenja, starosti oškodovanca, prejšnjih poškodv in vpliva, ki ga ima poškodba v nadaljnjem življenju oškodovanca. Sodna in zavarovalniška praksa sta sicer oblikovali določena stališča, po katerih se za posamezno poškodbo lahko oceni približna višina odškodnine. Za tipično poškodbo vratne hrbtenice, ki nastane zaradi nihaja ob trku vozil, se višina odškodnine trenutno giblje od cca. 1.000,00 EUR do cca. 2.000,00 EUR. Upoštevati pa je potrebno, da ste ob prometni nesreči upravičeni tudi do odškodnine zaradi pretrpljenega strahu in do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Prav tako ste upravičeni do povrnitve materialne škode, ki se vam prizna, če vam je pri prometni nesreči nastala navadna škoda (npr. poškodovanje obleke, poškodovanje očal,…). Upravičeni pa ste tudi do povrnitve izgubljenega dobička (npr. zaradi zdravljenja niste mogli opravljati dela in je tako prišlo do izgubljenega dobička). Iz zgoraj navedenega je vidno, da je vsak škodni dogodek potrebno obravnavati posebej in ugotoviti vse vrste škode, ki so oškodovancu nastale in jih nato tudi v ustrezni višini izterjati.

 

Povrnitev škode lahko terjate od enega ali od drugega ali od obeh voznikov. Ker je izterjava odškodnine od fizičnih oseb praviloma precej težavna, se je uveljavil sistem zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Zaradi tega razloga lahko povračilo škode terjate tudi od ene ali od obeh zavarovalnic, pri katerih sta imela voznika zavarovani svoji vozili (vozili sta skladno s pravili obveznega zavarovanja za tak škodni dogodek morali biti zavarovani, saj gre za dogodek, ki spada pod obvezno zavarovanje). Izterjava odškodnine od zavarovalnic je precej lažja in poteka po ustaljenem postopku, zaradi česar je smiselno, da se z odškodninskim zahtevkom obrnete na eno ali obe zavarovalnici.

 

Za uspešno izterjavo odškodnine je najprej potrebno zaključiti celotno zdravljenje in nato skrbno zbrati vso dokumentacijo (tako dokumentacijo o prometni nesreči kot tudi o zdravljenju). Nato na zavarovalnico vložite odškodninski zahtevek. Zavarovalnica vaš zahtevek preuči in vam posreduje poravnalno ponudbo. Če se z višino ponujene odškodnine strinjate, potem podpišete izvensodno poravnavo. V nasprotnem primeru pa lahko pred pristojno sodišče vložite odškodninsko tožbo.

 

                                                                                                                     Pravno pojasnilo pripravila:
Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

Vprašanje: Sem lastnik zemljišča, na katerem stoji tudi moja stanovanjska hiša. Do hiše dostopam preko zemljišča, ki je v lasti mojega soseda.

Pred leti sva se s sosedom dogovorila, da lahko preko njegovega zemljišča dostopam do svoje hiše. Zato sem si preko njegovega zemljišča uredil dostopno pot, jo asfalitral in postavil tudi robnike. Vsa leta to pot nemoteno uporabljam, sosed tej uporabi ni nikoli nasprotoval. Sedaj sem izvedel, da namerava sosed svoje zemljišče prodati. Zanima me, ali mi lahko novi lastnik ukine dostopno pot? Kako lahko dokažem, da mi je sosed dovolil uporabo njegovega zemljišča za dostop? 

Pravno pojasnilo:

Dostopna pot je tipičen primer stvarne služnostne pravice. Stvarna služnostna pravica se načeloma ustanovi s sklenitvijo služnostne pogodbe in vpisom v zemljiško knjigo. Takrat, ko sta se s sosedom dogovorila, da boste njegovo zemljišče uporabljali za dostop do svojega zemljišča, bi morali skleniti ustrezno služnostno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katero bi vam sosed dovolil, da njegovo zemljišče uporabljate za dostopno pot do svojega zemljišča. Na podlagi sklenjene in notarsko overjene pogodbe bi nato morali predlagati vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo. Na tak način bi pridobili pravno veljaven pravni naslov za uporabo sosedovega zemljišča za dostopno pot. Zgolj ustni dogovor ne zadostuje za veljavno ustanovitev služnostne pravice. Ker takrat niste upoštevali vseh obličnostnih določil za veljavno pridobitev služnostne pravice, sosed pa namerava sedaj zemljišče prodati, je najbolj primerna rešitev, da še pred prodajo sklenete ustrezno služnostno pogodbo in izvedete vpis služnosti v zemljiško knjigo. Na tak način bo kupec (torej vaš novi sosed) seznanjen s tem, da imate pravico do uporabe zemljišča, in sicer tako da to zemljišče uporabljate kot dostopno pot. Vi pa boste s tem pridobili pravico, da zemljišče uporabljate za dostopno pot in da vam te pravice ne more nihče odvzeti. Enako pravico bodo potem imeli tudi vsi vaši pravni nasledniki. Če bi se odločili vaše zemljišče prodati naprej ali ga podariti, bi ta drugi lastnik hkrati pridobil tudi služnostno pravico do uporabe dostopne poti. Stvarna služnost je namreč pravica lastnika nepremičnine, da za potrebe te svoje nepremičnine uporablja tujo nepremičnino. Novi lastnik vaše nepremičnine ima prav tako, kot ste prej imeli vi, pravico uporabljati dostopno pot. Prav tako je tudi novi lastnik sosedove nepremičnine dolžan prav tako, kot je sedaj dolžan vaš sosed, trpeti prehode preko svoje nepremičnine. Stvarna služnost zato predstavlja trajno rešitev.

Če pa se vaš sosed ne bi strinjal s sklenitvijo služnostne pogodbe, potem je smiselno preveriti, ali ste na podlagi dalj časa trajajočega izvrševanja služnosti služnostno pravico že priposestvovali. Služnostna pravica namreč lahko nastane tudi s priposestvovanjem, vendar le v primeru, če se služnost dejansko izvršuje skozi celotno priposestvovalno dobo, ki jo določa zakon. V primeru, da ste služnostno pravico že priposestvovali, lahko s tožbo pred pristojnim sodiščem zahtevate, da sodišče ugotovi obstoj služnosti.

 

Ker je sodna pot dolgotrajna in precej draga, je smiselno, da s sosedom skušata doseči dogovor in se sporazumeti o obstoju in vsebini služnosti in da nato tak sporazum pretvorita tudi v ustrezno pravno obliko. Dogovor, ki ne bo sklenjen v ustrezni obliki, vama ne more zagotoviti nobenih pravic.

 

Za dodatna pojasnila ali odgovore na druga pravna vprašanja se lahko obrnete na našo pravno pisarno, tel. št. 031 581 681, e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. “> info@pravnedejavnosti.si, internetna stran: www.pravnedejavnosti.si.

 

Vsem bralcem se zahvaljujem za zvesto spremljanje rubrike s pravnimi nasveti tudi v letošnjem letu. Hkrati pa vsem želim prijetne in mirne božično-novoletne praznike ter zvrhano mero zdravja in dobre volje v letu 2014. Bodite pogumni, pošteni in željni znanja ter ravno prav radovedni, da boste tudi v svojih “pravnih razmerjih” sprejemali preudarne in pravočasne odločitve.

 

Pravno pojasnilo pripravila:

Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitm

Vprašanje: Sem lastnik stanovanjske hiše in dveh stanovanj. V stanovanjski hiši živiva skupaj z ženo, v enem stanovanju živi hčerka s svojo družino, drugo stanovanje pa oddajam v najem.

Govori se, da bo potrebno za nepremičnine, v katerih ne živim kot lastnik, plačati višji davek. Ali to drži? Ali je mogoče na kakšen način urediti razmerja tako, da se izognemu plačilu višjega davka?

Pravno pojasnilo:

Kaj je predmet obdavčitve in kdo je dolžan plačati davek  

Ob racionalni pravni ureditvi vaših nepremičnin lahko bistveno znižate davčno obremenitev in privarčujete pri plačilu davka na nepremičnine.

 

Po novem Zakonu o davku na nepremičnine bodo predmet obdavčitve vse nepremičnine, ki so na določen dan evidentirane v registru nepremičnin. Davčno osnovo bo predstavljala posplošena tržna vrednost, ki je pripisana posamezni nepremičnini v registru nepremičnin (to je vrednost nepremičnine, s katero se lahko seznanite na spletni strani Geodetske uprave RS). Zavezanec za plačilo davka bo lastnik nepremičnine (torej tisti, ki je v register nepremičnin vpisan kot lastnik). V primeru, da je na nepremičnini ustanovljena osebna služnost, pa bo zavezanec za plačilo davka imetnik služnostne pravice (torej tisti, ki je v register nepremičnin vpisan kot služnostni upravičenec). V primeru, da je nepremičnina v solasti, bo vsak od solastnikov zavezanec za plačilo davka do višine svojega solastniškega deleža.

Stopnja obdavčitve nepremičnin po novem Zakonu o davku na nepremičnine

Stopnje obdavčitve bodo različne glede na vrste nepremičnine (npr. ali gre za stavbe in dele stavb skupaj z zemljišči, ali gre za gozdna zemljišča, ali gre za rezidenčne stanovanjske nepremičnine ali gre za poslovne in industrijske nepremičnine). Za fizične osebe, ki so lastniki stanovanjskih hiš in stanovanj je najbolj pomembna delitev na rezidenčne stanovanjske nepremičnine in na nerezidenčne stanovanjske nepremičnine. Stopnja obdavčitve za rezidenčne stanovanjske nepremičnine je namreč 0,15%, stopnja obdavčitve za nerezidenčne stanovanjske nepremičnine pa je kar 0,50%. Za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino se šteje stanovanjska nepremičnina, v kateri ima na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, zavezanec prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako se za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino šteje tudi nepremičnina, v kateri je v letu pred letom, za katerega se davek odmerja, v evidenci trga nepremičnin najmanj šest mesecev evidentiran najemni pravni posel. Opozarjam, da za odmero davka za leto 2014 izjemoma kot presečni dan za ugotovitev davčnega zavezanca in za ugotovitev davčne stopnje ne velja dan 1. 1., ampak kot presečni dan za leto 2014 velja dan 1. 4. 2014. Za odmero davka za leto 2014 se bodo namreč upoštevali podatki po stanju na dan 1. 4. 2014.

Kako se izogniti višji obdavčitvi pri nerezidenčni nepremičnini? 

Višji obdavčitvi bi se torej lahko izognili le pri stanovanju, v katerem biva vaša hčerka. Pri tem imate dve možnosti:

– stanovanje hčerki oddate v najem in pred pristojnim organom evidentirate najemni pravni posel (stanovanje morate oddajati v najem najmanj 6 mesecev v preteklem letu)

– na stanovanju v korist hčerke ustanovite osebno služnostno pravico, hčerka pa na stanovanju prijavi stalno bivališče. V tem primeru bo hčerka zavezanka za plačilo davka, stanovanje se bo štelo za njeno rezidenčno nepremičnino, zaradi česar bo stopnja davka znašala le 0,15%.

Previdnost pri sklepanju služnostnih pogodb

V zadnjem času se je precej povečalo sklepanje služnostnih pogodb, saj si posamezniki lahko na ta način izredno znižanjo višino davka na nepremičnine. Kljub temu morate biti pri sklepanju služnostnih pogodb previdni, saj lahko pomenijo dolgotrajno zavezo in obremenitev služnostnega zavezanca (lastnika nepremičnine). Iz tega razloga je izjemno pomembna vsebina služnostne pogodbe. Vzorčne pogodbe ne upoštevanjo posebnosti vsake posamezne situacije in lastnosti pogodbenih strank, zaradi česar so v prihodnosti možni večji zapleti pri izpolnjevanju obveznosti iz služnostne pogodbe. Ob zadostni skrbnosti pri sklepanju situaciji prilagojene služnostne pogodbe pa si lahko ustrezno zavarujete svoj pravni položaj in hkrati znižate obdavčitev. Po drugi strani pa je v tem času smiselno preveriti, ali ste na kateri nepremičnini, ki je sicer ne uprabljate za svoje bivanje (torej stalno bivališče), vpisani kot imetnik služnostne pravice. Če ste namreč vpisani kot imetnik služnostne pravice, ste avtomatično zavezanec za plačilo davka vi in ne lastnik te nepremičnine, in sicer ne glede na to, da v tej nepremičnini sploh ne bivate in tudi sicer od te nepremičnine nimate nobenih ekonomskih koristi (npr. najemnine).