Vprašanje:

 

Na podlagi pogodbe o zaposlitvi sem za nedoločen čas zaposlena v enem izmed dolenjskih podjetij. Že od novembra 2012 dalje podjetje zamuja z izplačilom plač delavcem. Nekatere plače so izplačane z večtedensko zamudo, nekatere plače pa sploh še niso bile izplačane. Ponuja se mi možnost zaposlitve pri nekem drugem podjetju, ki je bolj stabilno in za katerega velja, da plače izplačuje redno. Trenutni delodajalec mi pogodbe o zaposlitvi noče odpovedati in mi pravi, da naj kar sama podam odpoved pogodbe, saj mi on odpravnine ne bo izplačal. Zavedam, da mi v primeru, da sama dam odpoved, ne pripada niti odpravnina in da niti nisem upravičena do nadomestila za brezposelnost. Zanima me, ali je delodajalca mogoče prisiliti k temu, da mi da odpoved pogodbe in da mi izplača odpravnino. Nenazadnje je on kriv za trenutno stanje. Če bi mi redno izplačeval plače, ne bi niti pomislila na odpoved pogodbe in tudi ne bi iskala druge zaposlitve.

 

Pravno pojasnilo:

Delodajalca v to, da vam poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne morete prisiliti. Vendar pa imate glede na opisano stanje možnost, da vi podate tako odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri kateri obdržite vse pravice, ki bi jih sicer imeli, če bi vam delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Gre za posebno vrsto odpovedi, pri kateri vam pripadata tako odpravnina kot tudi prejemanje nadomestila za brezposelnost. Še več: pripadajo vam še druge pravice, delodajalca pa ob taki odpovedi zadenejo tudi nekatere “kazni”.

Delavec skladno s 111. členom veljavnega Zakona o delovnih razmerjih lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače (plača delavcu torej ni bila izplačana). Prav tako delavec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko ali pogodbeno določenem roku (delodajalec je zamujal z izplačilom plače). Pred izredno odpovedjo mora delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti (torej na izplačilo plače) in o kršitvi obvestiti tudi inšpektorat za delo. Po preteku 3 delovnih dni po tistem, ko je delavec delodajalcu izročil to pisno opozorilo, lahko delavec pisno izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Delavec ima za podajo izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi 30 dni časa.

V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima delavec pravico do odpravnine, ki je enaka, kot bi bila v primeru, če bi pogodbo o zaposlitvi odpovedal delodajalec. Delavcu torej pripada celotna odpravnina, ki se izračuna glede na delovno dobo pri delodajalcu in povprečno mesečno plačo v zadnjih treh mesecih.

Poleg pravice do odpravnine delavcu pripada tudi odškodnina. Odškodnina delavcu pripada zgolj pri izredni odpovedi. Zato ima delavec, ki izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, celo boljši položaj, kot delavec, ki mu pogodbo o zaposlitvi odpoved delodajalec iz poslovnih razlogov. Odškodnina se načeloma določi v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Poenostavljeno povedano: odškodnina predstavlja seštevek vseh plač, ki bi jih delavec dobil za čas odpovednega roka.

Poleg odpravnine in odškodnine delavcu pripada tudi odškodnina zaradi neizrabljenega dopusta. Odškodnina se določi glede na število dni neizrabljenega dopusta. V primeru izredne odpovedi se delavec lahko prijavi pri zavodu za zaposlovanje in je tudi upravičen do prejemanja nadomestila za brezposelnost. Pogodba o zaposlitvi pri izredni odpovedi preneha takoj, brez odpovednega roka. To pomeni, da se že naslednji dan po tistem, ko podate izredno odpoved delodajalcu, brez kakršnihkoli obveznosti do tega delodajalca, zaposlite pri novem delodajalcu (ali prijavite pri zavodu za zaposlovanje).

Delodajalec je pri izredni odpovedi postavljen v situacijo, ko obstaja precejšnja verjetnost, da bo plačal globo za prekršek. Neizplačilo oziroma nepravočasno izplačilo plač je namreč prekršek, za katerega je zagrožena globa. Glede na to, da mora biti o kršitvi obvezno obveščen inšpektorat za delo, bo torej inšpektor sam po uradni dolžnosti izvedel določene ukrepe zoper delodajalca (med temi ukrepi pa je tudi plačilo globe).

Če vam delodajalec plače, odpravnine, odškodnine in morebitnih drugih terjatev po izredni odpovedi ne plača prostovoljno, mora na pristojno sodišče vložiti tožbo. Po novem Zakonu o delovnih razmerjih plačilna lista predstavlja verodostojno listino, zaradi česar lahko na podlagi plačilne liste neposredno na sodišče vložite kar predlog za izvršbo in vložite tožbe niti ni potrebna. Še vedno pa je posebna tožba potrebna za izterjavo odpravnine in odškodnine. V vsakem primeru glede zahtevkov, ki jih imate do delodajalca velja razmisliti tudi v primeru, da vam delodajalec svojih dolgov ne plača prostovoljno. Delavci so namreč skladno z Zakonom o delovnih razmerjih kot šibkejša stranka precej zaščiteni in so zato njihove tožbe na izplačilo plač, regresa, odpravnine in odškodnine načeloma rešene v njihovo korist.

Pravno pojasnilo pripravila:
Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

 

Vprašanje:

Moj sosed gradi novo stanovanjsko hišo v neposredni bližini lokalne ceste. Zdi se mi, da je hiša postavljena preblizu lokalne ceste, saj bo zunanji zid postavljen neposredno ob asfaltu lokalne ceste. Od občine sem želel dobiti informacijo, ali je občina soglašala, da se hiša postavi tako blizu ceste. Prav tako sem želel ugotoviti, ali je bilo sploh pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo tako blizu ceste. Ali mi je občina/upravna enota dolžna dati te podatke? Ali lahko zahtevam kopijo soglasja oziroma gradbenega dovoljenja?

Pravno pojasnilo:

 

Do želenih podatkov lahko dostopate in prav tako lahko zahtevate fotokopijo želene dokumentacije. To področje je v Sloveniji uredil Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, po katerem ima vsakdo pravico, da mu državni organi, organi lokalnih skupnosti, osebe javnega prava, nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb posredujejo informacije iz njihovega delovnega področja. Tako ima vsaka fizična in pravna oseba (prosilec) pravico, da npr. od občine ali kakšnega državnega organa zahteva, da mu posreduje določeno informacijo oziroma podatke. Zahtevate lahko vse podatke, ki se nanašajo na delovno področje določenega organa, kar dejansko pomeni, da od organa lahko zahtevate vse podatke, s katerimi razpolaga. Pri tem vam ni treba opredeliti pravnega interesa, kar pomeni, da vam ni treba obrazložiti, zakaj določeno informacijo oziroma podatke potrebujete. Zadostuje že samo dejstvo, da ste pač radovedni. Organ vam mora na vašo zahtevo posredovati fotokopijo dokumentacije (npr. fotokopijo gradbenega dovoljenja, kupoprodajne pogodbe, soglasja,…).  Lahko se odločite, da želite v dokumentacijo samo vpogledati. V tem primeru vam mora organ na svojem sedežu omogočiti vpogled v dokumentacijo. Posredovanje podatkov pa lahko zahtevate tudi v kakšni drugi obliki (npr. posredovanje v elektronski obliki…).

Organ vam lahko v določenih primerih zavrne dostop do informacij javnega značaja, vendar pa to lahko stori le v primeru, če zahtevana dokumentacija predstavlja eno od izjem, ki je izrecno navedena v zakonu (če gre npr. za davčno tajnost, poslovno skrivnost, osebni podatek,…). Kljub temu pa mora organ v takih primerih ugotoviti, ali vam lahko zagotovi vsaj delni dostop do želenih podatkov. Tipičen primer tega je npr. gradbeno dovoljenje za gradnjo stanovanjske hiše, katere investitor je fizična oseba.  Če bi zahtevali od organa, da vam posreduje fotokopijo takega gradbenega dovoljenja, potem bi vam organ fotokopijo gradbenega dovoljenja sicer poslal, vendar bi moral v njem “počrniti” vse osebne podatke (npr. ime in priimek ter bivališče investitorja,…).

Postopek dostopa do informacij javnega značaja je brezplačen, kar pomeni, da vam za vlogo, s katero zaprosite za posredovanje določenih podatkov, ni treba plačati nobene takse. Organ vam lahko zaračuna npr. le stroške fotokopiranja dokumentacije, ki so ob trenutno veljavnem ceniku v uredbi sorazmerno nizki (npr. 0,06 EUR za eno stran A4). Vendar pa organ te stroške lahko zaračuna le, če vsota vsega preseže 10,00 EUR. V nasprotnem primeru je postopek dostopa do informacij javnega značaja povsem brezplačen.

V primeru, da se odločite, da boste od organa zahtevali posredovanje določene dokumentacije, predlagam, da pri organu vložite ustrezno pisno vlogo za dostop do informacij javnega značaja. V tej vlogi jasno navedite vse vaše osebne podatke in podatke organa, od katerega zahtevate posredovanje dokumentacije. V vlogi čim bolj natančno navedite, s katero dokumentacijo se želite seznaniti (saj boste na tak način olajšali delo organu pri iskanju dokumentacije in hkrati zmanjšali možnost, da vam organ vašo vlogo zavrne z enostavno obrazložitvijo, da tak dokument ne obstaja) in pa način, na katerega se želite seznaniti z dokumentacijo (npr. posredovanje fotokopije, vpogled v dokumente,…). Če je vaša vloga popolna in jo vložite v pisni obliki, si s tem zagotovite, da bo organ vašo vlogo obravnaval kot formalno vlogo. S tem imate v primeru nepravilnosti v postopku možnost vložitve pritožbe pri Informacijskem pooblaščencu.

Državljani imamo na podlagi Zakona o dostop do informacij javnega značaja možnost, da se seznanimo s številnimi dokumenti tako državnih kot tudi občinskih organov in nosilcev javnih pooblastil. Le dovolj radovedni in vztrajni moramo biti.

Za dodatna pojasnila ali odgovore na druga pravna vprašanja se lahko obrnete na našo pravno pisarno, tel. št. 031 581 681, e-mail: info@pravnedejavnosti.si, internetna stran: www.pravnedejavnosti.si.

Pravno pojasnilo pripravila:
Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

Vprašanje: Z možem sva poročena 40 let. Od tega sva skoraj 10 let živela skupaj, sedaj pa že več kot 30 let živiva vsak na svojem domu.

Mož je pred kratkim podal predlog za razvezo zakonske zveze. Zanima me, ali lahko od njega terjam preživnino. Sem namreč brez premoženja, brez pokojnine in brez socialne podpore. Do pred kratkim me je preživljal sin, ki pa je umrl. Ali mi je mož dolžan plačevati preživnino?

Pravno pojasnilo:

Skladno z Zakonom o zakonski zvezi in družinskim razmerjih sta se zakonca tekom trajanja zakonske zveze dolžna medsebojno preživljati in si nuditi medsebojno pomoč. To pomeni, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen in ne prejema dohodkov, pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči. Če torej tekom trajanja zakonske zveze eden od zakoncev brez svoje krivde nima sredstev za preživljanje (torej iz svojih dohodkov ali premoženja ne more poravnati stroškov za življenje), ga je dolžan drugi zakonec preživljati, in sicer toliko, kot je to v njegovi moči. Pri določanju zmožnosti preživljanja se upoštevajo predvsem redni dohodki tistega zakonca, ki naj bi plačeval preživnino. Višino preživnine pa se odmeri glede na stroške, ki so nujno potrebni za primerno preživljanje (primernost se ocenjuje po povprečnih potrebah ljudi enakega položaja, izobrazbe,…). Ker je bistven element zakonske zveze dejstvo, da mož in žena živita skupaj v življenjski skupnosti, vse zgoraj navedeno velja le v primeru, da med zakoncema obstoji življenjska skupnost.

Če življenjska skupnost med zakoncema preneha in če torej začneta živeti »ločeno«, formalno pa se ne razvežeta, potem se zakoncu ob prenehanju življenjske skupnosti lahko dodeli preživnina, in sicer enako, kot se mu jo dodeli pri razvezi zakonske zveze. Pri določanju višine preživnine se upoštevajo tudi vzroki, zaradi kateri je prišlo do prenehanja življenjske skupnosti. Zakoncu preživnina ne pripada, čeprav so podani vsi zakonski pogoji za preživnino, če bi bila določitev preživnine nepravična glede na njegovo ravnanje in vedenje do zakonca, ki naj bi dajal preživnino. Presojanje zahtevka za določitev preživnine, če pride do prenehanja življenjske skupnosti med zakoncema, se presoja enako, kot se presoja zahtevek za preživnino, če pride do razveze zakonske zveze. Zasleduje se predvsem stališče, da se socialne in gmotne razmere zakonca po razpadu življenjske skupnosti (ali razvezi zakonske zveze) ne smejo bistveno spremeniti.

Po sodni praksi pa preživljanja med zakoncema, ki živita ločeno (torej ne živita skupaj) in torej nista gospodarsko navezana drug na drugega, ni. Če zakonca ne živita skupaj, potem dolžnost preživljanja ne velja, razen če gre za zgoraj navedeni primer (ko torej zakonec takoj ob razpadu življenjske skupnosti izpolnjuje pogoje za dodelitev preživnine in ima zato enak položaj kot v primeru razveze zakonske zveze).

Ob razvezi zakonske zveze ima zakonec, ki brez svoje krivde nima sredstev za preživljanje pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. To lahko zahteva ob sami razvezi zakonske zveze in najkasneje 1 leto po razvezi zakonske zveze (vendar le v primeru, če so pogoji za preživljanje obstajali že v času razveze zakonske zveze in obstajajo tudi v trenutku, ko se zahteva dodelitev preživnine). Pravica do preživnine potem preneha, če zakonec pridobi premoženje ali dohodke, če sklene novo zakonsko zvezo ali če živi v zunajzakonski skupnosti.

Po sodni praksi velja, da ni preživljanja med zakoncema, ki že pred razvezo zakonske zveze nista živela skupaj in nista bila ekonomsko odvisna drug od drugega. Pri tem pa ni pomembno, zakaj je prišlo do prenehanja življenjske skupnosti.

V vašem primeru je torej že pred več kot 30 leti prišlo do prenehanja življenjske skupnosti med vami in vašim možem, vendar formalno med vama še vedno obstoja zakonska zveza (saj nista razvezana). Če so v trenutku prenehanja življenjske skupnosti obstajali pogoji za preživljanje, bi morali zahtevek za preživljanje vložiti že takrat. V vsem tem času (obdobju 30 let) ste živeli samostojno in ekonomsko neodvisno od moža in torej niste živeli z njim v življenjski skupnosti. Glede na to, da z možem že pred formalno razvezo zakonske zveze nista živela skupaj, bi sodišče vaš zahtevek za preživnino, ki bi ga postavili v postopku razveze zakonske zveze, skoraj zagotovo zavrnilo, saj bi ugotovilo, da ste že pred razvezo živeli ekonomsko nedovisno od svojega moža. Z možem pa se seveda lahko dogovorite, da vam kljub temu plačuje preživnino. V takem primeru lahko med seboj skleneta določen dogovor, s katerim se mož zaveže, da vam bo plačeval preživnino. S takim dogovorom pa morata seveda soglašati oba.

Pravno pojasnilo pripravila:

                                                                                                 Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

 

Vprašanje: Rad bi sestavil oporoko, s katero bi svoje premoženje razdelil med svoje potomce. Ker se mi zaradi starosti zelo tresejo roke,

bi oporoko po mojem nareku na računalnik zapisala moja žena, jaz pa bi se pod oporoko samo podpisal. Ali je taka oporoka veljavna? Kje naj oporoko hranim? Bojim se namreč, da bi se oporoka tako založila (ali da bi jo kdo odtujil, uničil), da se sodišče v zapuščinskem postopku z njo ne bi seznanilo in se je tako pri dedovanju sploh ne bi upoštevalo.

Pravno pojasnilo:

Dedovanje na podlagi oporoke ureja Zakon o dedovanju, in sicer v členih od 59. do 84. Oporoka je enostranska izjava volje oporočitelja, s katero oporočitelj določi način razdelitve njegovega premoženja po njegovi smrti. Oporoko lahko sestavi vsak, ki je razsoden in ki je star najmanj 15 let. Če oseba kasneje (torej po sestavitvi oporoke) postane nerazsodna, to ne vpliva na veljavnost oporoke. Takšna oporoka ostane v veljavi, saj je za veljavnost oporoke pomembno le to, da je oseba razsodna v trenutku, ko sestavi oporoko.

Oporoka je veljavna le v primeru, da je sestavljena v eni izmed oblik, ki jih izrecno določa veljavni Zakon o dedovanju in ob pogojih, ki jih prav tako določa Zakon o dedovanju. Če oporoka ni sestavljena v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon, potem ni veljavna. Dedovanje v takem primeru potem ne poteka na podlagi oporoke, ampak se deduje na podlagi zakona, oporoka pa se ne upošteva.

V praksi sta najbolj pogosti naslednji dve obliki oporoke:

– lastnoročna oporoka,

– pisna oporoka pred pričami.

Lastnoročna oporoka je oporoka, ki jo oporočitelj sam napiše in podpiše. To omogoča ugotavljanje identitete oporočitelja, saj se v morebitnem sporu na sodišču imenuje sodnega izvedenca – grafologa, ki ugotovi, ali je oporoko res napisal oporočitelj. Ravno zaradi te zahteve mora biti lastnoročna oporoka v celoti napisana ročno s strani oporočitelja. Pisanje oporoke na računalnik ali pisalni stroj ne ustreza tej obliki oporoke, zaradi česar bi bila oporoka, ki bi bila napisana na računalnik in zgolj podpisana s strani oporočitelja, neveljavna.

Priporočljivo je, da oporočitelj na lastnoročni oporoki navede tudi datum sestave oporoke. Datum sicer ni bistvena sestavina oporoke in ne vpliva na veljavnost oporoke, vendar pa omogoča lažje ugotavljanje, katera oporoka je zadnja po vrsti. Oporočitelj se lahko na oporoki podpiše tudi s psevdonimom in torej ni potrebno, da je podpisan s celotnim imenom in priimkom (na oporoki se lahko npr. podpiše kot “vaš oče”).

Pisna oporoka pred pričami je oporoka, ki jo oporočitelj v navzočnosti dveh prič zgolj podpiše, listino pa je lahko sestavil kdorkoli drug. Takšna oporoka je lahko napisana tako na računalnik kot tudi na pisalni stroj. Prav tako lahko tako oporoko napiše lastnoročno neka tretja oseba. Pri taki oporoki oporočitelj pred dvema pričama lastnoročno podpiše oporoko in izjavi, da je to njegova oporoka. Priči se morata na tako oporoko prav tako podpisati, in sicer s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. Funkcija prič pri sestavi te oporoke je v tem, da potrdita dejstvo o lastnoročnem podpisu oporočitelja in njegove izjave, da gre za njegovo oporoko. Potrebno pa je upoštevati tudi pogoje, kdo sme biti priča. Priča je lahko oseba, ki je poslovno sposobna in ki zna brati in pisati. Priča ne more biti oseba, ki je v določeni sorodstveni ali osebni povezavi z oporočiteljem, saj bi to utegnilo vplivati na njeno nepristranskost.

V vašem primeru navajate, da se vam preveč tresejo roke, da bi lahko sami napisali oporoko. V taki situaciji lahko svojo oporočno voljo izjavite v pisni oporoki pred pričami, saj lastnoročna oporoka v vašem primeru ne bi bila veljavna (ne bi je namreč napisali lastnoročno).

Tako pri lastnoročni oporoki kot tudi pri oporoki pred pričami obstaja riziko, da oporoka v času zapuščinskega postopka ne bo predložena pred sodišče. Obstaja možnost, da se oporoke ne najde, da je nekje založena, da jo nekdo skriva,… Zato je smiselno, da se oporoko takoj po sestavitvi predloži v hrambo sodišču, notarju ali odvetniku. Hrambo oporok ureja Pravilnik o centralnem registru oporok. Po smrti oporočitelja sodišče pogleda v register oporok, kjer lahko takoj ugotovi, ali je bila oporoka sestavljena. Če je oporoka vpisana v register oporok, sodišče pozove tistega, ki jo hrani (torej sodišče, notarja ali odvetnika), da jo predloži sodišču. S tem ste varovani, da bo vaša oporoka prišla na sodišče in da se bo v zapuščinskem postopku upoštevala vaša volja, ki ste jo navedli v oporoki.

Zgoraj so predstavljene zgolj možnosti, kakšno oporoko lahko sestavite sami doma. Obstaja sicer še več drugih različnih oblik oporok, npr. sodna oporoka, notarska oporoka, ustna oporoka,… Ker so spori glede veljavnosti oporoke v praksi zelo pogosti (saj je načeloma predmet oporoke premoženje večje vrednosti), je smiselno, da pred sestavitvijo oporoke poiščete pomoč pravnika in se prepričate, da oporoko sestavljate v obliki, ki ji zakon priznava ustrezno veljavnost. Spori in sodni postopki, do katerih pride zaradi ugotavljanja veljavnosti oporoke ali izpodbijanja oporoke, so namreč zelo dragi in dolgotrajni.

Pravno pojasnilo pripravila:

                                                                                                 Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

Vprašanje: Kot sopotnik sem bil udeležen in tudi poškodovan v prometni nesreči. Voznik vozila, v katerem sem se peljal,

je spregledal, da ni na prednostni cesti; voznik vozila, v katerega sva trčila, pa je po prednostni cesti pripeljal s preveliko hitrostjo. Oba voznika sta kršila cestnoprometne predpise. V prometni nesreči sem utrpel telesne poškodbe in me zanima, od koga lahko zahtevam odškodnino. Imam poškodovano vratno hrbtenico in trenutno hodim na fizioterapijo. Kakšna je približna odškodnina za takšno poškodobo in kakšen je postopek izterjave odškodnine?

Pravno pojasnilo:

Osnovno načelo pravnega reda pravi, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za vsak škodni dogodek se torej ugotavlja krivda. Vso škodo, ki je nastala v škodnem dogodku, je dolžan poravnati tisti, ki je kriv, da je do škodnega dogodka prišlo. Zaradi velikega števila prometnih nesreče in predvsem zaradi dejstva, da je ugotavljanje krivde pri prometni nesreči včasih izjemno težko, je Obligacijski zakonik posebej uredil tudi odgovornost za škodo pri prometni nesreči. Zakon določa, da če je krivda v prometni nesreči obojestranska (torej sta odgovorna oba voznika motornih vozil), odgovarja vsak imetnik vozila za vso škodo, ki je nastala, v sorazmerju s svojo stopnjo krivde. V takem primeru se določa, v kakšnem deležu je ravnanje enega in drugega voznika botrovalo nastali škodi. Ker je ugotavljanje stopnje krive precej problematično in ker bi takšen postopek predvsem tretjim osebam (torej sopotnikom, pešcem) bistveno otežkočil izterjavo odškodnine, je zakonodaja oškodovancu, ki je tretja oseba, olajšala postopek izterjave odškodnine. Če za škodo, ki jo utrpijo drugi (torej tretje osebe), v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. To pomeni, da lahko povrnitev vse škode, ki ste jo utrpeli, terjate od enega, od drugega ali od obeh voznikov motornih vozil, tj. od voznika vozila, v katerem ste bili sopotnik kot tudi od voznika drugega vozila, ki je peljalo prehitro. Noben od voznikov zato ne more zavrniti vašega zahtevka za plačilo odškodnine.

Višina odškodnine je zelo odvisna od diagnoze, poteka zdravljenja, starosti oškodovanca, prejšnjih poškodv in vpliva, ki ga ima poškodba v nadaljnjem življenju oškodovanca. Sodna in zavarovalniška praksa sta sicer oblikovali določena stališča, po katerih se za posamezno poškodbo lahko oceni približna višina odškodnine. Za tipično poškodbo vratne hrbtenice, ki nastane zaradi nihaja ob trku vozil, se višina odškodnine trenutno giblje od cca. 1.000,00 EUR do cca. 2.000,00 EUR. Upoštevati pa je potrebno, da ste ob prometni nesreči upravičeni tudi do odškodnine zaradi pretrpljenega strahu in do odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Prav tako ste upravičeni do povrnitve materialne škode, ki se vam prizna, če vam je pri prometni nesreči nastala navadna škoda (npr. poškodovanje obleke, poškodovanje očal,…). Upravičeni pa ste tudi do povrnitve izgubljenega dobička (npr. zaradi zdravljenja niste mogli opravljati dela in je tako prišlo do izgubljenega dobička). Iz zgoraj navedenega je vidno, da je vsak škodni dogodek potrebno obravnavati posebej in ugotoviti vse vrste škode, ki so oškodovancu nastale in jih nato tudi v ustrezni višini izterjati.

 

Povrnitev škode lahko terjate od enega ali od drugega ali od obeh voznikov. Ker je izterjava odškodnine od fizičnih oseb praviloma precej težavna, se je uveljavil sistem zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Zaradi tega razloga lahko povračilo škode terjate tudi od ene ali od obeh zavarovalnic, pri katerih sta imela voznika zavarovani svoji vozili (vozili sta skladno s pravili obveznega zavarovanja za tak škodni dogodek morali biti zavarovani, saj gre za dogodek, ki spada pod obvezno zavarovanje). Izterjava odškodnine od zavarovalnic je precej lažja in poteka po ustaljenem postopku, zaradi česar je smiselno, da se z odškodninskim zahtevkom obrnete na eno ali obe zavarovalnici.

 

Za uspešno izterjavo odškodnine je najprej potrebno zaključiti celotno zdravljenje in nato skrbno zbrati vso dokumentacijo (tako dokumentacijo o prometni nesreči kot tudi o zdravljenju). Nato na zavarovalnico vložite odškodninski zahtevek. Zavarovalnica vaš zahtevek preuči in vam posreduje poravnalno ponudbo. Če se z višino ponujene odškodnine strinjate, potem podpišete izvensodno poravnavo. V nasprotnem primeru pa lahko pred pristojno sodišče vložite odškodninsko tožbo.

 

                                                                                                                     Pravno pojasnilo pripravila:
Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitom

Vprašanje: Sem lastnik zemljišča, na katerem stoji tudi moja stanovanjska hiša. Do hiše dostopam preko zemljišča, ki je v lasti mojega soseda.

Pred leti sva se s sosedom dogovorila, da lahko preko njegovega zemljišča dostopam do svoje hiše. Zato sem si preko njegovega zemljišča uredil dostopno pot, jo asfalitral in postavil tudi robnike. Vsa leta to pot nemoteno uporabljam, sosed tej uporabi ni nikoli nasprotoval. Sedaj sem izvedel, da namerava sosed svoje zemljišče prodati. Zanima me, ali mi lahko novi lastnik ukine dostopno pot? Kako lahko dokažem, da mi je sosed dovolil uporabo njegovega zemljišča za dostop? 

Pravno pojasnilo:

Dostopna pot je tipičen primer stvarne služnostne pravice. Stvarna služnostna pravica se načeloma ustanovi s sklenitvijo služnostne pogodbe in vpisom v zemljiško knjigo. Takrat, ko sta se s sosedom dogovorila, da boste njegovo zemljišče uporabljali za dostop do svojega zemljišča, bi morali skleniti ustrezno služnostno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, s katero bi vam sosed dovolil, da njegovo zemljišče uporabljate za dostopno pot do svojega zemljišča. Na podlagi sklenjene in notarsko overjene pogodbe bi nato morali predlagati vknjižbo služnostne pravice v zemljiško knjigo. Na tak način bi pridobili pravno veljaven pravni naslov za uporabo sosedovega zemljišča za dostopno pot. Zgolj ustni dogovor ne zadostuje za veljavno ustanovitev služnostne pravice. Ker takrat niste upoštevali vseh obličnostnih določil za veljavno pridobitev služnostne pravice, sosed pa namerava sedaj zemljišče prodati, je najbolj primerna rešitev, da še pred prodajo sklenete ustrezno služnostno pogodbo in izvedete vpis služnosti v zemljiško knjigo. Na tak način bo kupec (torej vaš novi sosed) seznanjen s tem, da imate pravico do uporabe zemljišča, in sicer tako da to zemljišče uporabljate kot dostopno pot. Vi pa boste s tem pridobili pravico, da zemljišče uporabljate za dostopno pot in da vam te pravice ne more nihče odvzeti. Enako pravico bodo potem imeli tudi vsi vaši pravni nasledniki. Če bi se odločili vaše zemljišče prodati naprej ali ga podariti, bi ta drugi lastnik hkrati pridobil tudi služnostno pravico do uporabe dostopne poti. Stvarna služnost je namreč pravica lastnika nepremičnine, da za potrebe te svoje nepremičnine uporablja tujo nepremičnino. Novi lastnik vaše nepremičnine ima prav tako, kot ste prej imeli vi, pravico uporabljati dostopno pot. Prav tako je tudi novi lastnik sosedove nepremičnine dolžan prav tako, kot je sedaj dolžan vaš sosed, trpeti prehode preko svoje nepremičnine. Stvarna služnost zato predstavlja trajno rešitev.

Če pa se vaš sosed ne bi strinjal s sklenitvijo služnostne pogodbe, potem je smiselno preveriti, ali ste na podlagi dalj časa trajajočega izvrševanja služnosti služnostno pravico že priposestvovali. Služnostna pravica namreč lahko nastane tudi s priposestvovanjem, vendar le v primeru, če se služnost dejansko izvršuje skozi celotno priposestvovalno dobo, ki jo določa zakon. V primeru, da ste služnostno pravico že priposestvovali, lahko s tožbo pred pristojnim sodiščem zahtevate, da sodišče ugotovi obstoj služnosti.

 

Ker je sodna pot dolgotrajna in precej draga, je smiselno, da s sosedom skušata doseči dogovor in se sporazumeti o obstoju in vsebini služnosti in da nato tak sporazum pretvorita tudi v ustrezno pravno obliko. Dogovor, ki ne bo sklenjen v ustrezni obliki, vama ne more zagotoviti nobenih pravic.

 

Za dodatna pojasnila ali odgovore na druga pravna vprašanja se lahko obrnete na našo pravno pisarno, tel. št. 031 581 681, e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. “> info@pravnedejavnosti.si, internetna stran: www.pravnedejavnosti.si.

 

Vsem bralcem se zahvaljujem za zvesto spremljanje rubrike s pravnimi nasveti tudi v letošnjem letu. Hkrati pa vsem želim prijetne in mirne božično-novoletne praznike ter zvrhano mero zdravja in dobre volje v letu 2014. Bodite pogumni, pošteni in željni znanja ter ravno prav radovedni, da boste tudi v svojih “pravnih razmerjih” sprejemali preudarne in pravočasne odločitve.

 

Pravno pojasnilo pripravila:

Maja Gliha, univ. dipl. prav. s pravosodnim izpitm

Vprašanje: Sem lastnik stanovanjske hiše in dveh stanovanj. V stanovanjski hiši živiva skupaj z ženo, v enem stanovanju živi hčerka s svojo družino, drugo stanovanje pa oddajam v najem.

Govori se, da bo potrebno za nepremičnine, v katerih ne živim kot lastnik, plačati višji davek. Ali to drži? Ali je mogoče na kakšen način urediti razmerja tako, da se izognemu plačilu višjega davka?

Pravno pojasnilo:

Kaj je predmet obdavčitve in kdo je dolžan plačati davek  

Ob racionalni pravni ureditvi vaših nepremičnin lahko bistveno znižate davčno obremenitev in privarčujete pri plačilu davka na nepremičnine.

 

Po novem Zakonu o davku na nepremičnine bodo predmet obdavčitve vse nepremičnine, ki so na določen dan evidentirane v registru nepremičnin. Davčno osnovo bo predstavljala posplošena tržna vrednost, ki je pripisana posamezni nepremičnini v registru nepremičnin (to je vrednost nepremičnine, s katero se lahko seznanite na spletni strani Geodetske uprave RS). Zavezanec za plačilo davka bo lastnik nepremičnine (torej tisti, ki je v register nepremičnin vpisan kot lastnik). V primeru, da je na nepremičnini ustanovljena osebna služnost, pa bo zavezanec za plačilo davka imetnik služnostne pravice (torej tisti, ki je v register nepremičnin vpisan kot služnostni upravičenec). V primeru, da je nepremičnina v solasti, bo vsak od solastnikov zavezanec za plačilo davka do višine svojega solastniškega deleža.

Stopnja obdavčitve nepremičnin po novem Zakonu o davku na nepremičnine

Stopnje obdavčitve bodo različne glede na vrste nepremičnine (npr. ali gre za stavbe in dele stavb skupaj z zemljišči, ali gre za gozdna zemljišča, ali gre za rezidenčne stanovanjske nepremičnine ali gre za poslovne in industrijske nepremičnine). Za fizične osebe, ki so lastniki stanovanjskih hiš in stanovanj je najbolj pomembna delitev na rezidenčne stanovanjske nepremičnine in na nerezidenčne stanovanjske nepremičnine. Stopnja obdavčitve za rezidenčne stanovanjske nepremičnine je namreč 0,15%, stopnja obdavčitve za nerezidenčne stanovanjske nepremičnine pa je kar 0,50%. Za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino se šteje stanovanjska nepremičnina, v kateri ima na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, zavezanec prijavljeno stalno prebivališče. Prav tako se za rezidenčno stanovanjsko nepremičnino šteje tudi nepremičnina, v kateri je v letu pred letom, za katerega se davek odmerja, v evidenci trga nepremičnin najmanj šest mesecev evidentiran najemni pravni posel. Opozarjam, da za odmero davka za leto 2014 izjemoma kot presečni dan za ugotovitev davčnega zavezanca in za ugotovitev davčne stopnje ne velja dan 1. 1., ampak kot presečni dan za leto 2014 velja dan 1. 4. 2014. Za odmero davka za leto 2014 se bodo namreč upoštevali podatki po stanju na dan 1. 4. 2014.

Kako se izogniti višji obdavčitvi pri nerezidenčni nepremičnini? 

Višji obdavčitvi bi se torej lahko izognili le pri stanovanju, v katerem biva vaša hčerka. Pri tem imate dve možnosti:

– stanovanje hčerki oddate v najem in pred pristojnim organom evidentirate najemni pravni posel (stanovanje morate oddajati v najem najmanj 6 mesecev v preteklem letu)

– na stanovanju v korist hčerke ustanovite osebno služnostno pravico, hčerka pa na stanovanju prijavi stalno bivališče. V tem primeru bo hčerka zavezanka za plačilo davka, stanovanje se bo štelo za njeno rezidenčno nepremičnino, zaradi česar bo stopnja davka znašala le 0,15%.

Previdnost pri sklepanju služnostnih pogodb

V zadnjem času se je precej povečalo sklepanje služnostnih pogodb, saj si posamezniki lahko na ta način izredno znižanjo višino davka na nepremičnine. Kljub temu morate biti pri sklepanju služnostnih pogodb previdni, saj lahko pomenijo dolgotrajno zavezo in obremenitev služnostnega zavezanca (lastnika nepremičnine). Iz tega razloga je izjemno pomembna vsebina služnostne pogodbe. Vzorčne pogodbe ne upoštevanjo posebnosti vsake posamezne situacije in lastnosti pogodbenih strank, zaradi česar so v prihodnosti možni večji zapleti pri izpolnjevanju obveznosti iz služnostne pogodbe. Ob zadostni skrbnosti pri sklepanju situaciji prilagojene služnostne pogodbe pa si lahko ustrezno zavarujete svoj pravni položaj in hkrati znižate obdavčitev. Po drugi strani pa je v tem času smiselno preveriti, ali ste na kateri nepremičnini, ki je sicer ne uprabljate za svoje bivanje (torej stalno bivališče), vpisani kot imetnik služnostne pravice. Če ste namreč vpisani kot imetnik služnostne pravice, ste avtomatično zavezanec za plačilo davka vi in ne lastnik te nepremičnine, in sicer ne glede na to, da v tej nepremičnini sploh ne bivate in tudi sicer od te nepremičnine nimate nobenih ekonomskih koristi (npr. najemnine).

Informacija javnega značaja je vsaka informacija, ki izvira iz delovnega področja organa in se pri organu nahaja v obliki dokumeta.  Veljavni Zakon o dostopu do informacij javnega značaja daje prosilcem (torej vsem pravnim in fizičnim osebam) zelo široke možnosti, da od državnih in občinskih organov pridobijo vse vrste dokumentov, s katerimi organ razpolaga in ki sodijo v njegovo delovno področje. Izraz “delovno področje” se razlaga še posebej široko, zaradi česar skorajda vsi dokumenti, ki se nahajajo pri organu, sodijo v njegovo delovno področje. Prosilcem ni potrebno izkazovati nobenega pravnega interesa in jim niti ni potrebno obrazlagati, za kakšen namen potrebujejo zahtevane informacije. Zakon o dostopu do informacij javnega značaja tako v slovenski pravni red vnaša javnost in transparentnost delovanja državnih in občinskih organov. Večina od nas se niti ne zaveda, da ima pravico od kateregakoli državnega ali občinskega organa zahtevati brezplačno posredovanje vsakršnega dokumenta, ki izvira iz njegovega delovnega področja (razen če je dokument davčna tajnost, poslovna skrivnost, osebni podatek oziroma katera druga izmed izjem, ki so izrecno navedene v zakonu). Za kaj takega ne potrebujemo posebnega znanja in prav tako ne potrebujemo izkazovati, zakaj nek podatek potrebujemo. Samo dovolj radovedni moramo biti.

Na področju informacij javnega značaja nudim naslednje storitve:

  1. a) za prosilce:
  • priprava zahtev za dostop do informacij javnega značaja (vključno s preveritvijo pristojnosti organa),
  • razlaga pravnih pojmov s področja dostopa do informacij javnega značaja (npr. informacija javnega značaja, delni dostop, test javnega interesa, informacijski pooblaščenec,…),
  • priprava pritožb zoper sklepe in odločbe državnih ali občinskih organov v primeru, ko je zahteva zavrnjena ali zavržena in v primeru molka organa.
  1. b) za zavezance:
  • pregled zahtev za dostop do informacij javnega značaja in priprava mnenja, ali gre za informacijo javnega značaja in ali informacija predstavlja katero od izjem iz 6. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in je zato ni potrebno posredovati,
  • priprava odločb in sklepov v postopku dostopa do informacij javnega značaja,
  • pravno svetovanje v postopku dostopa do informacij javnega značaja in razlaga pojmov s tega področja (npr. informacija javnega značaja, delni dostop, test javnega interesa, informacijski pooblaščenec, uporaba uradnega zaznamka, neformalna zahteva, uporaba odločbe, formalna zahteva, vpogled, ogled in camera,…).

Civilno izvršilno pravo je celota pravnih pravil in načel, ki določajo pravila postopka, v katerem upnik ob pomoči državnih prisilnih sredstev doseže uresničitev svoje pravice. Dolžnika se v izvršilnem postopku prisili, da izpolni svojo dolžnost, pri čemer se uporabi moč države in njenih organov. Prisilo so upravičeni uporabiti samo državni organi, zaradi česar upnik svoje pravice ne sme prisilno izterjati sam (npr. sam odvzeti dolžnikov avtomobil), ampak sme to doseči samo v izvršilnem postopku. V zadnjem času je zaradi večjih problemov s plačilno disciplino vedno več govora o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v katerem se predlog za izvršbo lahko precej enostavno vloži kar elektronsko na spletni strani sodišča (COVL). Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine upniku na precej enostaven način omogoča, da čim prej dobi poplačilo svoje terjatve (brez dolgotrajnega dokazovanja terjatve v sodnem postopku). Pri tem je potrebno upoštevati, da je takšen postopek izvršbe mogoč samo v primeru, ko upnik razpolaga z verodostojno listino (npr. računom, izpiskom iz poslovnih knjig,…). V vseh drugih primerih pa mora upnik najprej pridobiti ustrezen izvršilni naslov (npr. pravnomočno sodbo), saj lahko samo na podlagi ustreznega izvršilnega naslova vloži predlog za izvršbo.

Na področju izvršb nudim naslednje storitve:

  • pregled dokumentacije ter priprava različnih opominov dolžnikom na izpolnitev obveznosti,
  • priprava različnih sporazumov o izvensodni rešitvi sporov (npr. pobotanje, poravnava, odstop terjatve,…),
  • priprava pogodb o odstopu terjatve,
  • pregled terjatev in ocena možnosti za uspešno izterjavo terjatve v sodnem postopku,
  • priprava predlogov za izvršbo in vlaganje predlogov za izvršbo ter urejanje plačila sodne takse,
  • priprava ugovorov zoper sklepe o izvršbi (v primeru neutemeljenega predloga za izvršbo),
  • priprava ustreznih pripravljalnih vlog (skupaj z dokazili) v izvršilnem postopku,
  • pravno svetovanje v postopku izvršbe ter razlaga pravnih institutov s področja izvršilnega prava (npr. verodostojna listina, izvršba na premičnine, izvršba na nepremičnine, ugovor tretjega, pravnomočnost, ugovor zoper sklep o izvršbi,…),
  • svetovanje o primernosti izbire posameznih postopkov za izterjavo dolgov,
  • priprava pravnih mnenj o različnih pravnih institutih v postopku izvršbe (skupaj s stališči pravne teorije in sodne prakse),
  • prijava terjatev v stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave.